�ݺ�ߣ

Nacionalizem in nestrpnost (Kjer ni navedeno, da gre za odlomke iz knjige D. Millerja Politična filozofija , je prezentacija povzeta po delu Anthonyja D. Smitha Nacionalizem – teorija, ideologija, zgodovina .) Zofijini ljubimci Društvo za razvoj humanistike PREDSTAVLJAMO www.zofijini.net

Opredelitev I (poudarja objektivne dejavnike) Narod je zgodovinsko nastala trajna skupnost ljudi, ki je vzniknila na osnovi skupnega jezika, ozemlja, gospodarskega življenja in duhovne izoblikovanosti, ki se kaže v skupnosti kulture (Stalin). Težava (objektivna merila kot so jezik, religija, ozemlje… izpuščajo nekatere narode).

Opredelitev II (poudarja subjektivne dejavnike) Narod je zamišljena skupnost – zamišljena kot notranje omejena in hkrati suverena. Težava: subjektivne definicije zajamejo preveč primerov. Poudarjanje volje, čustev, domišljije otežuje ločevanje narodov od drugih skupnosti.

Kaj če narodi niso le zamišljeni temveč izmišljeni? Dean Inge je nekoč dejal, da »je narod družbena enota, ki jo združujeta zabloda o njenem izvoru in splošno sovraštvo do njenih sosedov.« Kakor v vseh dobrih citatih se tudi v tem skriva več kot le zrno resnice. Narodna identiteta dejansko zelo pogosto pride na dan v sporih s sosednjimi ljudstvi: nekoč je biti Britanec pomenilo predvsem ne biti Francoz, medtem ko pomeni danes biti Škot ali Kanadčan predvsem ne biti Anglež ali Američan. Značilno je tudi, da narodi razvijajo mitično podobo o samih sebi – o svojih nedosegljivih moralnih ali kulturnih lastnostih, o preteklih vojaških, političnih ali športnih dosežkih itn. (Miller 2007, 126)

Narodna identiteta ni navadno slepilo Toda narodna identiteta kljub temu ni le navadno slepilo in lahko služi tako dobrim kakor slabim namenom. Skupine imenovane narodi, imajo skoraj v vseh primerih skupen jezik, zgodovino skupnega bivanja in kulturne poteze, ki niso izražene le v literarni obliki, temveč tudi v fizičnem okolju – v načinu izgradnje mest in velemest, v podobi pokrajine, spomenikih, verskih zgradbah in podobno. Skupna dediščina oblikuje tudi nove generacije, ki odraščajo v tem kulturnem in fizičnem okolju; kar je neizogibno celo, če se mnogim njenim vidikom upirajo (Miller 2007, 126).

Opredelitev III Narod je poimenovana človeška skupnost, ki naseljuje domovino, ima skupne mite, zgodovino, občo javno kulturo, enotno ekonomijo in obče pravice in dolžnosti za vse člane Opomba: paziti moramo, da naroda ne izenačimo z državo ali etnijo

Pozitivni vplivi narodne kulture (1) Vpliv narodne kulture je močan zlasti v primeru narodov, ki imajo svojo državo. Tukaj prenašanje kulture ne poteka le preko pravkar omenjenih neformalnih načinov, temveč s pomočjo zakonov, vladnih institucij, izobraževalnega sistema in nacionalnih medijev. Narod in država se tako vzajemno krepita – moč države je uporabljena za krepitev narodne identitete, ljudje, ki jih ta identiteta povezuje, pa so veliko bolj pripravljeni sprejeti skupno politično oblast in se pridružiti njeni obrambi, ko je napadena. To pojasnjuje zakaj so bile nacionalne države sorazmerno uspešne kot politične enote: poleg tega, da jih zaradi njihove velikosti imperialne vojske ne morejo kar tako pogoltniti, se lahko pri obrambi zanesejo na zvestobo svojih članov (Miller 2007; 126-127).

Pozitivni vplivi narodne kulture (2) V družbi, v kateri si ljudje na splošno zaupajo, je njihova skrb, da bi se pri reševanju nekega problema znašli v manjšini, manj izrazita. Kjer pa je takšno zaupanje izhlapelo ali ga sploh ni bilo, postane vsaka odločitev potencialni problem, ki odloča o življenju in smrti (Miller 2007, 127). Socialni psihologi so odkrili, da je eden izmed pomembnih dejavnikov opažena podobnost: zaupljivi smo predvsem do tistih, za katere verjamemo, da se lahko z njimi tako ali drugače primerjamo. Morebiti gre za lastnost, ki smo jo podedovali iz zgodnejših razdobij človeške evolucije. V velikih družbah, kjer se lahko ljudje zelo razlikujejo po videzu in načinu govora, je zaupanje problem in narodna identiteta ga lahko pomaga rešiti: z drugo stranjo se politično nemara sploh ne strinjamo in tisto, za kar se zavzema, morebiti celo preziramo, vendar imamo še vedno veliko skupnega – jezik, zgodovino, kulturno ozadje. Tako jim lahko zaupamo vsaj v tem, da bodo spoštovali pravila in duh demokratične vladavine (Miller 2007; 128-129). Tako narodi priskrbijo nekaj veziva, ki v ljudeh prebudi interes za življenje v pogojih, kakršne narekuje pravičnost. Izkazujejo večjo pripravljenost, kadar je treba podpreti višje davke ali enakost možnosti (Miller 2007; 130).

Slaba stran vpliva narodne kulture (1) Nacionalne države lahko v času medsebojnih spopadov – spomnimo se samo na obe svetovni vojni v 20. stoletju – povzročijo smrt in trpljenje v razsežnostih, ki si jih v preteklih obdobjih – ko so se v službi cesarstev vojskovale najemniške vojske – najbrž ni bilo mogoče predstavljati. Če torej zagovarjamo nacionalno državo kot politično enoto, ni dovolj osvetliti le njene vojaške sposobnosti. Nekaj več je potrebno povedati o tem, kaj je v družbi, ki jo drži skupaj skupna identiteta, mogoče doseči v političnem smislu (Miller 2007, 127).

Slaba stran vpliva narodne kulture (2) Pojav nacionalizma, ki ima naslednje postavke Svet je razdeljen na narode. Vsak narod ima svoj značaj, zgodovino, usodo. Narod je edini vir politične moči. Lojalnost narodu presega vse lojalnosti. Vsak posameznik mora pripadati nekemu narodu, če naj bo svoboden. Vsak narod zahteva samoizraz in avtonomijo. Svet avtonomnih narodov: pogoj za svetovni mir.

Kritika nacionalistične doktrine Nacionalizem predstavlja omejen sistem idej in prepričanj o politik in družbi. Pri zasledovanju pogosto nedosegljivih ciljev se zateka k sili. Ne more rešiti temeljnih družbenih vprašanj kot so družbena pravičnost, razporeditev sredstev, reševanje sporov. Je dodatek drugih ideologij, ki ga uporabijo v kriznih obdobjih (zunanje grožnje, notranje gospostvo sovražne kulturne skupine).

Odgovor na kritiko - ideali Iz nacionalizma izhajajo temeljni ideali, zaradi česar zagovorniki nacionalizma pravijo, da ne gre zgolj za omejeno politično ideologijo. Ti ideali so: nacionalna avtonomnost, nacionalna enotnost in nacionalna identiteta.

Opredelitev nacionalizma Iz prej omenjenih idealov izhaja opredelitev nacionalizma: Ideološko gibanje, ki poskuša doseči in ohraniti avtonomijo, enotnost in identiteto določene populacije, za katero nekateri njeni pripadniki menijo, da predstavlja dejanski ali potencialni narod.

1. ideal – nacionalna avtonomnost Avtonomija pomeni samourejanje, obstoj lastnih zakonov in ritmov, poslušanje lastnega notranjega glasu, brez zunanje prisile. To vodi k romantični ideji samoodločbe, ki govori o avtonomni kolektivni biti, ki uresničuje kolektivno voljo, samobitnost in je odgovorna le za lastne skupne cilje in dejanja.

2. ideal – nacionalna enotnost Avtonomnost je bila večkrat povezana z idejo kolektivne enotnosti, kar vodi k povezovanju vprašanja mej in etničnega sorodstva. (Primeri: Francija, Italija, Grčija, Nemčija, Slovenija…). Nacionalistični poziv k enotnosti je tako spodbujal iredentistična gibanja za “rešitev” etničnega sorodstva in povrnitev zgodovinskih dežel.

3. ideal – nacionalna identiteta Rousseau: Prvo pravilo, ki mu moramo slediti, je pravilo nacionalnega značaja: vsako ljudstvo ima oziroma mora imeti značaj. Od tod sledijo nasveti za ohranjanje običajev in slogov življenja Herder: Vsak narod ima svoj poseben nacionalni genij, ki mu mora slediti. Od tod sledi vrnitev k izvirnim kulturnim tradicijam, sledenju lastne poti, jeziku itd. Vsakemu narodu torej pripada posebna kultura, način mišljenja, delovanja, občevanja, ki je skupen vsem njenim članom. Kjer se je vse to izgubilo, je naloga nacionalistov poiskati poseben kulturni genij naroda in kulturno identiteto.

Posledice poudarjanja 3. ideala (1) Afriški pisatelj Edward Blyden je za afriška ljudstva dejal: “ Toda dolžnost vsakega človeka in vsake rase je, da se bori za svojo individualnost – da jo ohranja in razvija. Zato spoštujte in ljubite svojo raso. Bodite taki, kot ste, kot vam je namenil Bog, saj bi vas sicer naredil drugačne. […] Če niste to, kar ste, če opustite svojo osebnost, ne morete svetu dati več ničesar. Ne uživate in niste uporabni, ničesar ni, kar bi ljudi pritegnilo in očaralo, kari z zanikanjem svoje osebnosti izgubljate svoje posebni značaj (Blyden, 1893).”

Posledice poudarjanja 3. ideala (2) Poudarjanje nacionalne identitete pomaga pri razlagi, zakaj se nacionalisti (nacionalistični intelektualci) skušajo dokopati do narodovih korenin, narodovega značaja, do avtentične (resnične) biti naroda na vseh področjih udejstvovanja (avtentična zgodovina, glasba, način življenja…). Avtentičnost (naša lástnost) potemtakem sovpada z resnico, avtohtonostjo, čistostjo oziroma nemešanostjo; poleg tega se ta pojem pokriva z idealom avtonomnosti, saj je prava skupnost tista, ki nastopa kot samoodločujoči se narod. Nacionalisti te pojme uporabljajo skupaj, čeprav so dvoumni in protislovni.

Sklep Porast nacionalizma pri nas je zaskrbljujoč, ker gradi zlasti na prej omenjenih romantičnih pojmih (idealu nacionalne identitete). Ena izmed zaskrbljujočih posledic je ta, ki jo prikazuje tudi film “Modrooki” (Blue Eyed). Osnovni problem je pač ta, da nabor romantičnih pojmov celim skupinam ljudi enostavno odvzame nacionalno identiteto (pri nas - primer izbrisanih) in jih prestavi v območje nečistosti, nemešanosti, nepravosti itd. Z vidika nacionalistov gre za ljudi, ki si ne zaslužijo ljubezni, pri čemer je ljubezen do naroda za nacionaliste celo neko najvišje dobro, ki zajema obrambo družine, prijateljev, sorodnikov, pripravljenost na samožrtvovanje itd.

�ݺ�ߣ

Nacionalizem In Nestrpnost

Recommended

More Related Content

Featured (20)

Nacionalizem In Nestrpnost